Borgesovi kartografi

Luis Borges velja za enega največjih argentinskih književnikov. V enem od svojih del opisuje zgodbo, kjer cesarjevi kartografi rišejo zemljevid. Ta je tako natančen, da prekrije celotno ozemlje kraljestva. Med zemljevidom in ozemljem tu ni več nikakršne razlike. Zgodba, ki je na las podobna slovenski zgodbi.

Slovenska zgodba potrjuje, da »abstrakcija ni več abstrakcija zemljevida, dvojnika, zrcala ali koncepta,« in da »niti simulacija ne simulira več teritorija, referenčnega bitja, substance, temveč je generiranje skozi modele realnega brez izvora ali realnosti – t.j. hiperrealnega.« (Baudrillard, Simulaker in simulacija, 1999, 9). Tako kot danes ni več teritorij pred zemljevidom, ampak je zemljevid pred teritorijem, da namreč zemljevid spočne teritorij, tako se je zgodilo s Slovenijo kot samostojno in »demokratično« državo. Slovenija kot »demokratična« država je simulirana. Je hiperrealna.

Leta 1986 je v Krškem potekal zanimiv kongres ZSMS z geslom »Tudi prihodnost ni več tisto, kar je bila včasih.« Na njem so govorili o modelu znotrajrežimskega dežnika in pluralizma. Šlo je torej za nekakšen demokratizacijski postopek znotraj enopartijskega režima. Kot ugotavlja Gregor Golobič, čigar naloga znotraj ZSMS je bila premisliti ta prehod, se je »ta model znotrajrežimskega dežnika izčrpal in da znotrajorganizacijski pluralizem zgolj simulira dejanski politični pluralizem in ga s tem onemogoča.« Golobič nadaljuje, »da je torej demokratizacija način, kako se izogniti demokraciji, kako jo odložiti,« zato je »sestopanje z oblasti (je) način, kako z oblasti ne sestopiti, je kontradikcija.« (Golobič, v: Slovenija in pika!, zbornik, 2016, 79) Kot v istem zborniku pove Milan Kučan, je bil »sestop z oblasti (je bil) sestavni del našega programa. Pomenil je pristanek in odločitev za demokratične in večstrankarske volitve.« (Kučan, v: Slovenija in pika!, zbornik, 2016, 196)

Kučanova in Golobičeva izjava sta na videz nasprotni, toda videli bomo, da je šlo prav za to, kar je Golobič označil za »izčrpanje«. Namreč ne za zavrniti ali preseči program krškega kongresa, temveč za njegovo dosledno uresničitev, katerega posledice močno občutimo še danes in kar nekateri zmotno imenujejo globoka država (pustimo ob strani sicer narobe uporabljen pojem »deep state« ki v heglovskem smislu nikakor ni to, za kar se ima danes). S slednjim je mišljena mafijska država, ki obstaja paralelno od države, ki jo imamo na vidiku in otipu rok. Globoka država naj bi iz paralelnega sveta s svojo politično-ekonomsko močjo obvladovala državo na površju. Toda takšne države znotraj države v Sloveniji ni. Slovenija natanko JE ta država in kot takšna JE plitka. Plitkost tu razumemo v nietzschejanskem smislu svetlobne izgube njene sence, torej reliefa. Plitkost v smislu, da Slovenija kot država nikakor ni nekaj »teritorialnega«, ne v smislu geografije, temveč v smislu duha, ampak je zgolj kartografski objekt. Ni trodimenzionalna, temveč dvodimenzionalna, saj tretja dimenzija – demokratičnost – manjka. Demokratičnost je simulirana, simulacija pa pomeni natanko to – hliniti, da imamo to, česar nimamo.

Partijski sestop z oblasti je bil namenjen prav tej simulaciji. Sestopiti z oblasti, ne da bi sestopili z oblasti, torej, da bi jo ohranili ali kakor je dobro dejal Stane Dolanc: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« Tu torej ni šlo, kakor bi kdo zmotno mislil, za hlinjenje sestopa z oblasti, kot bi kdo hlinil kakšno bolezen, saj tisti, ki bolezen hlini, se enostavno dela bolnega. Šlo je za simuliranje sestopa z oblasti, tako kot nekdo simulira kakšno bolezen, ki ji s tem tudi sam določa simptome. »Pri hlinjenju je princip resničnosti neokrnjen, medtem ko simulacija le-tega postavlja pod vprašaj; torej razliko med resničnim in lažnim, realnim in imaginarnim.« (Baudrillard, Simulaker in simulacija, 1999, 11) In Kučan je odličen psiholog, zato ni presenetljivo, da je deloval v partijskem svetu za psihološko-propagandno dejavnost. Prav v tem je bistveni ključ za razumevanje in presojo dogodkov naše preteklosti skozi kartezijansko metodo dvoma in eksegetske hermenevtike, ki nam ponujata zadovoljiv prijem, kako pravilno psihološko razumeti Kučana, ko spregovori. Vsaka obdelava tekstov namreč temelji na nekakšnem dvosmernem postopku, torej najprej na tem, kaj nam tekst pove s tem, ko nam nekaj pove, in drugič na tem, kaj nam isti tekst pove s tem, ko nam nekaj ne pove. Enako velja za govore pa tudi za dogodke. Ni torej dovolj samo površinski pogled na stvarnost, pogled, ki se omejuje zgolj na vidno in otipljivo, temveč je potrebno pri raziskovanju stvarnosti prodreti globlje, v samo bistvo stvari. Zgolj tako lahko najdemo, kakor bi rekel Derrida, razpoke, saj je bistvena razlika med stvarjo, ki se nam kaže in našim dojemanjem te stvari.

A tako kot Borgesovi kartografi, tudi današnji simulatorji »na isti način želijo doseči sovpadanje realnega z njihovimi modeli simulacije, pri čemer izgine (suverena) razlika enega v primerjavi z drugim.« (Baudrillard, ibid, 10) Seveda Kučan to ve, zato je bila Golobičeva naloga v ZSMS, ki jo opisuje, prav tako pa, da so v ZSMS »našli način, kako pravila igre obrniti proti igri sami – in s tem tudi v prid novonastajajočim opozicijskim strukturam,« (Golobič, v: Slovenija in pika!, 2016, 79) pri čemer naj bi bil tipičen primer veliko zborovanje na Kongresnem trgu v času procesa proti četverici, praktično nična oz. zgolj slepilni manever za odvračanje od zakulisnega dogajanja ohranjanja oblasti v post-jugoslovanskem obdobju, ki ga je vodila partija. Vse to pa postavlja močno pod vprašaj princip resničnosti celotnega dogajanja in vlogo ter intimnih opcij (!!!) ključnih akterjev v pred-, med- in po- osamosvojitvenem obdobju, v katerem se nahajamo danes.

Da so volitve farsa, kakor je pred časom sporočal eden od grafitov na ljubljanskih ulicah ni tako iz trte izvito, temveč prej zelo lucidna ugotovitev. Svetovno znani slovenski filozof Slavoj Žižek namreč piše, da je »primer komunistične nekdanje Jugoslavije (je) tipičen: komunisti so ves čas trajanja druge svetovne vojne neusmiljeno hegemonizirali upor proti nemškim okupacijskim silam, monopolizirali svojo vlogo v antifašističnem boju z dejavnim uničevanjem vseh alternativnih (»buržoaznih«) upornih sil, a obenem zanikovali komunistično naravo svojega upora (tiste, ki so proti koncu vojne zbujali sum, da komunisti načrtujejo prevzem oblasti in netijo revolucijo, so brž denuncirali, da širijo sovražno propagando). Po vojni, ko so dejansko prevzeli oblast, so se stvari hitro spremenile in režim je odkrito kazal svojo komunistično naravo. Toda komunisti, ki so bili okrog leta 1946 zares priljubljeni, so tistega leta vseeno skorajda odkrito goljufali na splošnih volitvah. Ko so jih vprašali, zakaj so to storili – saj bi na svobodnih volitvah tako ali tako zmagali -, se je njihov odgovor (seveda prišepnjen v zasebnosti) glasil, da to drži, a da bi potem izgubili naslednje volitve štiri leta kasneje, zato je bilo bolje takoj dati vedeti, na kakšne volitve so pripravljeni pristati. Skratka, popolnoma so se zavedali edinstvene priložnosti, ki jih je ponesla na oblast. Zavest o zgodovinskem neuspehu komunistov, da bi zgradili in vzdržali dolgoročno hegemonijo, ki bi temeljila na javni podpori, je bila upoštevana že od samega začetka.« (Žižek, Najprej tragedija, nato kot farsa, 2010, 87.)

Ko se je odvijal znameniti krški kongres, sta bila tam kot funkcionarja ZSMS prisotna tudi Janez Janša in Igor Bavčar (fotografija ob pričujočem zapisu je prav od tam!). Seznanjena sta bila programom znotrajrežimskega dežnika in pluralizma, ki sta nastala v službi simulacije dejanskega pluralizma, da bi ga s tem onemogočili, hkrati pa onemogočili demokratizacijo države. Kasneje sta postala ena od ključnih akterjev (poleg brigadirja Toneta Krkoviča) slovenske osamosvojitve, ali kot jim danes popularno rečemo »osamosvojitelji«. Borgesovim, ali v našem primeru bolje rečeno, Kučanovim kartografom, je uspelo fenomenalno delo hiperrealne države. Tudi s psihološkim trikom heterogenosti slovenske politične scene, ki jo na eni strani pooseblja Kučan, na drugi pa Janša. A ta heterogenost oz. binarnost, pravi Kučan, »je umetno ustvarjena in jo je na žalost, tudi z močno medijsko in nekritično podporo, uspelo uveljaviti v javnosti,« (Kučan, v: Slovenija in pika!, 2016, 212) pri čemer je seveda tisti »na žalost« popolnoma odveč, saj gre spet za še enega od psiholoških manevrov kamufliranja nasprotnega (ne pozabimo, da so bili večinski mediji, vedno v službi režima in da se to bistveno ni spremenilo do danes; kritično bi lahko v tej zgodbi – namreč psihološko identifikacijo s stanjem simulacije – ovrednotili tudi t.i. obrobne medije, v katere nekateri polagajo upanje in kateri pravijo, da so v službi resnice – quid est veritas?).

Simulacija demokracije, večstrankarskega sistema in heterogenost (binarnost) politične scene, simulacija slovenske pomladi, ki so nam jo vsilili, je postala že naša vsesplošna forma mentis (v marksističnem jeziku bomo rekli, da so proces proti četverici, Demos, plebiscit, mitologizacija osamosvojitve, demokratizacija, volitve, tranzicija en sam teater form oz. opij za ljudstvo). Zato bo v naši zavesti potreben kopernikanski obrat iz heterogenosti v homogenost slovenskega političnega prostora – globlji (mistični?) vpogled v samo stanje stvari, ki ne bo temeljil zgolj na površinskem videzu, ampak bo prodrl v samo bistvo stvari. Slovenec bo torej ali mistik, ali pa ga ne bo oz. bo izginil v trebuhu simulirane politične pošasti.

---